HUDIČEVA SKALA

Hudič je v podrobnostih, vsak dan ga omenjamo v pogovornem jeziku ali pa koga kdaj k njemu pošljemo. Nekateri pravijo, da je to le pravljica, spet drugi, da čaka na nas. Kaj je res ne ve nihče, dejstvo pa je, da ima eno od svojih nepremičnin v Zgornji Savinjski dolini.
Sredi mesteca Nazarje stoji sredi grajskega dvorišča visoka skala, ki ji domačni pravijo hudičeva skala. Hudičevo skalo spremlja tudi prav posebna vraža. Kdor se povzpne nanjo, naj bi bil za hudiča neviden leto dni. Kako takšno nevidnost interpretirati ali izkoristiti je pravzaprav stvar posameznika, vsekakor pa je vraža del marsikatere zabavne zgobe iz doline.
Z nekaj vmesnimi postajami na najlepših delih Zgornje Savinjske doline je pot iz Ljubljane do Hudičeve skale in nazaj kot nalašč za vse, ki želijo avtentično alpsko doživetje malce drugače.
HS - web - dozivite alpski svet drugače črn mali
  • LOKALNA PRIPOVEDKA O NASTANKU HUDIČEVE SKALE

    Blizu Savinje je nekoč v revščini živel, ubogi mali kmet Bogo. Krava je bila vse kar je imel. Kmetič si je pomagal z ribolovom v Savinji, kar pa je bilo prepovedano! Ko so mimo hodili hlapci in lovci so kmetiča hitro opazili. V stiski KMETIČ: Sam vrag mi pomagaj, da bom lepše živel! VRAG (z resnim glasom): Fantič, kaj pa je tebe prineslo v tako slabo izkušnjo? KMETIČ (zadihano): Lovili so me… VRAG(začudeno): Zakaj so te pa lovili, kar tako te že niso, kaj ne? KMETIČ: Am, veš takole je. Malo mi gre na tesno z denarjem, pa sem moral z nečim zaslužiti in ti hlapci... Če le lahko, me zatožijo grajskemu gospodu. Me zdaj razumeš? VRAG: Seveda te, mislim, da ti lahko pomagam. Varoval te bom pred škodoželjnimi hlapci, da boš lahko mirno lovil v Savinji. KMETIČ: Oh, kako si prijazen. Stokrat ti boklonaj. VRAG (se ob besedi bog kar strese in nejevoljno reče): Lepo počasi, to pa ne bo čisto zastonj.

  • LOKALNA PRIPOVEDKA O NASTANKU HUDIČEVE SKALE

    KMETIČ: Kaj pa želiš? Saj veš, da sem brez denarja? VRAG: Nič denarja, tvojo dušo bi imel. Tri leta imaš čas, da poskrbiš za svoje blagostanje. Tedaj pa bom še pred prvim svitom prišel po tvojo dušo. PRIPOVEDOVALEC: Kmetič in vrag sta se tako dogovorila za plačilo. Kmetiču je šlo na bolje, celo novo kravo si je privoščil. Rib je tudi imel dovolj za prodajo. Ampak po dveh letih in pol se je spomnil, da bo vsemu dobremu sledil peklenski konec. Spraševal se je, kako bi hudiča pretental. Napočil je usodni večer in vrag je že stal na pragu kmetičeve skromne bajtice: KMETIČ: Vrag, te lahko prosim še za zadnjo uslugo? VRAG: Kako ti lahko pomagam? KMETIČ: Prosil bi te, če bi mi prinesel veliko skalo s Črete, da bom na njej zgradil lepšo hišo. VRAG: Naj bo. Prinesel ti jo bom, a ko se vrnem bo tvoja duša za vekomaj moja. PRIPOVEDOVALEC: Vrag je bil hitro na Čreti, a je bila skala celo zanj pretežka in je trajalo predolgo. Njegov čas pa z jutranjico mine in tedaj mora izginiti. K temu pa je pripomogel kmetič sam: ko je vrag bil že blizu griča, je udaril po zvonu v cerkvi. Vrag pa je mislil, da že zvoni jutranjic, in skalo izpustil med Dreto in Savinjo, kjer stoji še danes. Pobegnil je globoko v gozd.